San Pietro al Natisone
Špeter Slovenov je po številu prebivalcev in gostoti naseljenosti glavno mesto Nadiških dolin. Najstarejše sledi, ki pričajo o človeški navzočnosti na tem področju, so odkrili v Bjarču (Biarzo).
Raziskave v jami so na dan prinesle izdelke iz starejše in mlajše kamene dobe. Špeter je bil zlasti v času Langobardov in oglejskega patriarhata izrednega strateškega pomena, saj so skozenj morali potovati vsi, ki so bili namenjeni v osrednje Podonavje. Dolina, v kateri lei naselje, s svojimi terasami, strminami in soteskami očesu razkriva vse faze dolgega in zapletenega geološkega procesa. Od tu je nešteto monosti za izlete v okolico, izjemno pestra je ponudba za ljubitelje lokalnih vin in kulinaričnih dobrot, posebej je treba omeniti tipične sladice: štruklje in gubano (potici podobno pecivo).
Ko govorimo o najpomembnejših dogodkih kraja, govorimo o vrsti vdorov različnih ljudstev. Prvo ljudstvo, ki je zasedlo to ozemlje, so bili Veneti (okoli 9. st. pr. n. št.), katerim so sledili Kelti in Rimljani. V 5. st. so z vzhoda vdrla nova ljudstva: Vizigoti, Ostrogoti, Huni in Goti. Z Langobardi, ki so leta 568 prekoračili vzhodne Alpe, je nastopilo obdobje relativne stabilnosti. Od 7. st. dalje so se na ozemlje postopno a vztrajno naseljevali Slovani. Ozemlje je bilo zatem vključeno v Landarsko upraviteljsko območje (fevd oglejskega patriarha). K ohranitvi etnokulturnih slovanskih prvin je prispevala tudi bliina Tolmina in Goriške grofije. V 15. st. je območje prešlo pod upravo
Beneške republike, v 18. st. pa sta si sledili Napolenova in avstrijska zasedba. Od leta 1866 je ozemlje del italijanske drave.
Najzanimivejši kulturni spomeniki so cerkvica Sv. Antona v Kleniji (Clenia), kjer lahko občudujemo freske iz 14. st., cerkvica Sv. Kvirina in Sv. Bartolomeja v Barnasu (Vernasso).